Klekljanje slovenske čipke
Kratek opis
Klekljanje je ročno izdelovanje čipk s križanjem, sukanjem in prepletanjem niti, navitih na kleklje. Ime slovenska čipka se je uveljavilo med svetovnima vojnama na ozemlju Slovenije, ki je bilo sestavni del Kraljevine Jugoslavije.
Utemeljitev vpisa
Klekljana slovenska čipka je eden od prepoznavnih simbolov slovenske identitete in ima na območju Slovenije skoraj stoletno neprekinjeno tradicijo. Slovenska čipka, za katero so značilni motivi, povzeti tudi po ljudski ornamentiki, se je razvila zaradi političnih sprememb po prvi svetovni vojni. Posamezniki in lokalne skupnosti se z njo identificirajo in jo kot dediščino prenašajo iz roda v rod ter jo popularizirajo v lokalnem in mednarodnem prostoru. V Sloveniji deluje več kot 100 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Množičnost klekljanja in prenos znanja na mlade zagotavljata ohranjanje tradicionalnega čipkarstva in spodbujata njegov nadaljnji razvoj.
Klekljanje je ročno izdelovanje čipk s ponavljajočim se sukanjem in križanjem niti, ki tečejo od klekljev z navitim sukancem do vzorca, pripetega na blazino. Za izdelavo so potrebni kleklji, blazina v pleteni košarici ali lesenem podstavku, papirnati vzorec, sukanec, bucike, kvačka, škarjice in strojček za navijanje sukanca na kleklje. Čipke izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, naravne svile, volne, umetnih vlaken in kovinskih niti.
Do konca prve svetovne vojne govorimo o enotnem razvoju klekljane čipke na Slovenskem. Poimenovanje slovenska čipka se je začelo uveljavljati med svetovnima vojnama za čipke, izdelane na slovenskem območju Kraljevine Jugoslavije. Slovenske čipke so ohranjale klekljarske tehnike in elemente iz evropske čipkarske tradicije, največkrat v širokem risu. Tračni čipki se je pridružila čipka, klekljana po delih. Zanjo so značilni večje število klekljev, striženje niti in mrežaste polnitve med posameznimi motivi. V slovenskih čipkarskih središčih so tradicionalne vzorce dopolnjevali z zamislimi posameznih čipkaric. Po osnutkih slovenskih umetnikov so začeli uvajati vzorce, ki so sledili slovenski ljudski ornamentiki, zato so slovensko čipko poimenovali tudi "čipka z narodnim značajem".
V 16. stoletju je bilo izdelovanje čipk na Slovenskem domnevno razširjeno med plemstvom in v samostanih za krašenje cerkvenega tekstila. V drugi polovici 17. stoletja so jih kot domačo dejavnost za prodajo izdelovali v Ljubljani (omenja Valvasor leta 1689) in Idriji, v 18. stoletju so klekljali tudi v Kamniku, Radovljici in Gorici. V drugi polovici 19. stoletja je začelo klekljanje v osrednji Sloveniji zamirati. Ohranilo se je v Idriji, od koder se je zaradi prodora tamkajšnje čipke na mednarodne trge kot podeželska založniška domača obrt razširilo na Tolminsko in Goriško ter v Poljansko in Selško dolino, od tam pa v druge kraje.
Znanje o izdelovanju čipk se je prenašalo iz roda v rod, s pomočjo šol in tečajev. Prvo klekljarsko šolo je ustanovila Marija Terezija leta 1763 v Ljubljani. V 19. in na začetku 20. stoletja je šole ustanavljal Osrednji čipkarski tečaj z Dunaja (Idrija 1876, Izola 1883, Soča 1884, Otlica 1885, Bovec 1887, Čepovan 1891, Cerkno in Horjul 1900, Žiri in Polhov Gradec 1906, Železniki 1907, Gorenja vas, Sovodnje ob Soči in Veliki Dol 1909). Po prvi svetovni vojni je Osrednji zavod za žensko domačo obrt iz Ljubljane ponovno oživil šole v Horjulu, Polhovem Gradcu, Gorenji vasi, Železnikih in Žireh, novi šoli pa ustanovil v Kamni Gorici in Fari pri Kočevju ter po številnih slovenskih krajih organiziral tečaje klekljanja. Učiteljice so bile večinoma Idrijčanke, ki so se šolale na Dunaju. Po drugi svetovni vojni so delovale klekljarske šole v Idriji, Žireh, Železnikih in Gorenji vasi. Do leta 1964 so prizadevanja za ohranjanje slovenske čipke nadaljevali na Šoli za umetno obrt, poznejši Šoli za oblikovanje v Ljubljani, kjer so se izobraževale strokovne učiteljice klekljanja. Zaradi zaposlovanja žensk in strojne izdelave čipk je začel interes za klekljanje v 60. letih 20. stoletja upadati.
Ob koncu 20. stoletja se je klekljanje spet močno razširilo po vsej Sloveniji kot prostočasna dejavnost in redkeje kot vir zaslužka. V Sloveniji deluje več kot 100 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Med najštevilnejša sodijo Društvo klekljaric Koroške in klekljarska društva v Žireh, Idriji, Železnikih in Gorenji vasi. Znanje klekljanja ohranjajo in posredujejo čipkarske šole v Idriji, Žireh in Železnikih. Klekljanje predstavljajo na čipkarskih festivalih, kot so Čipkarski dnevi v Železnikih, Festival idrijske čipke in Slovenski klekljarski dnevi v Žireh. Med letoma 1993 in 2012 je delovalo Združenje slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke, ki je izdajalo Čipkarski bilten (1994–2010). Nekatere čipkarske šole, društva in posamezniki so včlanjeni v Mednarodno organizacijo za klekljano in šivano čipko (OIDFA).
Veščina klekljanja idrijske in slovenske čipke je od leta 2000 vključena v osnovnošolski kurikulum kot izbirni predmet in interesna dejavnost. Klekljanje učijo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, na tečajih in delavnicah. Druženje ob klekljanju je pomemben socialni gradnik medgeneracijske povezanosti, ima pa tudi terapevtsko funkcijo. Poleg tradicionalne rabe, kot je krašenje oblačil ter cerkvenega in hišnega tekstila, so čipke danes v rabi tudi kot modni dodatki in stensko okrasje. So inspiracija za umetniško ustvarjanje v modi, oblikovanju in arhitekturi.
Do konca prve svetovne vojne govorimo o enotnem razvoju klekljane čipke na Slovenskem. Poimenovanje slovenska čipka se je začelo uveljavljati med svetovnima vojnama za čipke, izdelane na slovenskem območju Kraljevine Jugoslavije. Slovenske čipke so ohranjale klekljarske tehnike in elemente iz evropske čipkarske tradicije, največkrat v širokem risu. Tračni čipki se je pridružila čipka, klekljana po delih. Zanjo so značilni večje število klekljev, striženje niti in mrežaste polnitve med posameznimi motivi. V slovenskih čipkarskih središčih so tradicionalne vzorce dopolnjevali z zamislimi posameznih čipkaric. Po osnutkih slovenskih umetnikov so začeli uvajati vzorce, ki so sledili slovenski ljudski ornamentiki, zato so slovensko čipko poimenovali tudi "čipka z narodnim značajem".
V 16. stoletju je bilo izdelovanje čipk na Slovenskem domnevno razširjeno med plemstvom in v samostanih za krašenje cerkvenega tekstila. V drugi polovici 17. stoletja so jih kot domačo dejavnost za prodajo izdelovali v Ljubljani (omenja Valvasor leta 1689) in Idriji, v 18. stoletju so klekljali tudi v Kamniku, Radovljici in Gorici. V drugi polovici 19. stoletja je začelo klekljanje v osrednji Sloveniji zamirati. Ohranilo se je v Idriji, od koder se je zaradi prodora tamkajšnje čipke na mednarodne trge kot podeželska založniška domača obrt razširilo na Tolminsko in Goriško ter v Poljansko in Selško dolino, od tam pa v druge kraje.
Znanje o izdelovanju čipk se je prenašalo iz roda v rod, s pomočjo šol in tečajev. Prvo klekljarsko šolo je ustanovila Marija Terezija leta 1763 v Ljubljani. V 19. in na začetku 20. stoletja je šole ustanavljal Osrednji čipkarski tečaj z Dunaja (Idrija 1876, Izola 1883, Soča 1884, Otlica 1885, Bovec 1887, Čepovan 1891, Cerkno in Horjul 1900, Žiri in Polhov Gradec 1906, Železniki 1907, Gorenja vas, Sovodnje ob Soči in Veliki Dol 1909). Po prvi svetovni vojni je Osrednji zavod za žensko domačo obrt iz Ljubljane ponovno oživil šole v Horjulu, Polhovem Gradcu, Gorenji vasi, Železnikih in Žireh, novi šoli pa ustanovil v Kamni Gorici in Fari pri Kočevju ter po številnih slovenskih krajih organiziral tečaje klekljanja. Učiteljice so bile večinoma Idrijčanke, ki so se šolale na Dunaju. Po drugi svetovni vojni so delovale klekljarske šole v Idriji, Žireh, Železnikih in Gorenji vasi. Do leta 1964 so prizadevanja za ohranjanje slovenske čipke nadaljevali na Šoli za umetno obrt, poznejši Šoli za oblikovanje v Ljubljani, kjer so se izobraževale strokovne učiteljice klekljanja. Zaradi zaposlovanja žensk in strojne izdelave čipk je začel interes za klekljanje v 60. letih 20. stoletja upadati.
Ob koncu 20. stoletja se je klekljanje spet močno razširilo po vsej Sloveniji kot prostočasna dejavnost in redkeje kot vir zaslužka. V Sloveniji deluje več kot 100 klekljarskih društev, sekcij in skupin. Med najštevilnejša sodijo Društvo klekljaric Koroške in klekljarska društva v Žireh, Idriji, Železnikih in Gorenji vasi. Znanje klekljanja ohranjajo in posredujejo čipkarske šole v Idriji, Žireh in Železnikih. Klekljanje predstavljajo na čipkarskih festivalih, kot so Čipkarski dnevi v Železnikih, Festival idrijske čipke in Slovenski klekljarski dnevi v Žireh. Med letoma 1993 in 2012 je delovalo Združenje slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke, ki je izdajalo Čipkarski bilten (1994–2010). Nekatere čipkarske šole, društva in posamezniki so včlanjeni v Mednarodno organizacijo za klekljano in šivano čipko (OIDFA).
Veščina klekljanja idrijske in slovenske čipke je od leta 2000 vključena v osnovnošolski kurikulum kot izbirni predmet in interesna dejavnost. Klekljanje učijo na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, na tečajih in delavnicah. Druženje ob klekljanju je pomemben socialni gradnik medgeneracijske povezanosti, ima pa tudi terapevtsko funkcijo. Poleg tradicionalne rabe, kot je krašenje oblačil ter cerkvenega in hišnega tekstila, so čipke danes v rabi tudi kot modni dodatki in stensko okrasje. So inspiracija za umetniško ustvarjanje v modi, oblikovanju in arhitekturi.