Domov » V Registru evidentirani novi nosilci

V Registru evidentirani novi nosilci

Foto: Anja Jerin, 2014. V Register žive dediščine je bilo ob enoti Ribniško suhorobarstvo evidentiranih 8 novih nosilcev nesnovne kulturne dediščine. Trenutno je v Register vpisanih 46 enot in 137 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.

Ribniško suhorobarstvo je rokodelska obrtna dejavnost, povezana z ročnim in s strojnim izdelovanjem uporabnih lesenih predmetov. Razširjeno je na območju občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Dobrepolje, Velike Lašče,  Kočevje in Bloke.

Ribniško suhorobarstvo je bilo v Register vpisano 29. 1. 2015.

Foto: Tina Zajc, 2014. V Registru je bil kot tretji nosilec evidentiran Andrej Mihelič, ki se z izdelovanjem sit ukvarja že od mladih nog. Od očeta je uradno obrt prevzel, ko je šel oče v pokoj. Sestavni deli za sito so smrekovi obodi in mreže (podna) iz različnih materialov. Obod odreže na določeno dolžino in ga spne s kovinskimi sponkami ali žebljički. Nato ga poobla, zbrusi in nanj napne kovinsko, plastično ali žimnato mrežo. Pritrdi jo z obročem. Izdelati zna tudi rešeta in rete z lesenim podnom, ki jih s pomočjo 'klupe' zašije z vitro. 

 

Foto: Tea Lovšin, 2014. Anton Govže se s strugarstvom ukvarja že od malih nog, ko ga je zanj navdušil njegov oče. Aktivno se s to dejavnostjo suhorobarstva ukvarja od leta 1946, svoje znanje posreduje naprej, med drugim tudi mlajšim generacijam sorodnikov, ki nadaljujejo družinsko tradicijo. V preteklosti so strugarski stroji družine Govže delovali na vodni pogon, danes pa so odvisni od električne energije. Spremenila se je tudi namembnost izdelkov, ki jih Anton Govže izdeluje. Nekočje izdelal več skled (npr. za surovo maslo), danes pa predvsem spominke (npr. ribniški pušeljc). Izdelke izdeluje iz javorjevega lesa, povečini kupljenega iz kočevskih gozdov, nekaj pa ima tudi svojega. Anton Govže pri svojem delu še vedno tudi ročno obdeluje strugarske izdelke, kar prikazuje na demonstracijah v Rokodelskem centru Ribnica.

Foto: Tina Zajc, 2014. Z izdelovanjem orodja se v družini Vidervol ukvarjajo najmanj tri generacije. France Vidervol se je naučil izdelovati grablje, oselnike in kosišča od svojega očeta in se s to dejavnostjo ukvarja že od svoje mladosti. Les za izdelavo orodja poseka v jesenskem času po mali maši (8. september). Nato ga razreže na primerno debele in dolge deske za čeljusti grabelj. Deske nato primerno skladišči. Za ročaje uporablja leskove palice, ki jim najprej zareže lubje oz. jih 'orajsa', nato pa jih poravna. Na krožni žagi debelejši konec leskovih palic zareže in jih s posebnim strojem, ki ga je naredil njegov oče, obreže v konus. Nato zareže 'peruti' in nanje nabije čeljusti s zobmi iz lesa drena ali črnega gabra. Grablje prodaja na domu in v trgovinah.

Foto: Tea Lovšin, 2014. Ivan Ogrinc izhaja iz družine, kjer ima predelava lesa dolgo tradicijo, saj je bila pri hiši nekoč žaga. Pred več kot dvajsetimi leti se je sam in pri okoliških mojstrih naučil izdelovati žlice in kuhalnice. Svoje znanje je prenesel na sina, žlice in kuhalnice pa danes izdelujeta ročno in strojno. Za izdelavo največkrat uporabljata domači bukov les. Ves odpadni les in žaganje porabita za peč, nad katero na mrežah sušita dokončno obdelane žlice in kuhalnice. Izdelke prodajata lokalni zadrugi.

 

Foto: Tina Zajc, 2014. Janko Marinč je pletar, ki izdeluje košare različnih oblik in velikosti iz leskovih viter. Izdelovanja viter in pletenja se je naučil v pletarski šoli Rokodelskega centra Ribnica. Znanje, ki ga je pridobil, sam še nadgrajuje. Izdeluje košare, peharje, pleteno embalažo za steklenice in druge pletene izdelke. Leskove palice nabira v gozdu in jih najprej olupi, nato pa s pomočjo kolena ali 'babe' (lesene priprave za cepljenje viter) razcepi na debelejše vitre. Z ostrim nožem jih zgladi in stanjša. Tako obdelane vitre razcepi na še tanjše, nato jih z 'rezirjem' zoži na ustrezno širino. Dna za košare ali peharje izžaga iz desk različnega lesa. V dna izvrta luknje, v katere nabije 'klinčke' in/ali ročaj. Okrog 'klinčkov' nato prepleta vlažno vitro. Pletenje zaključi s srobotom, ki ga vlažnega ukrivi in vrine med dva klinčka. Oblike izdelkov prilagaja današnjemu trgu. Leta 2012 je za svoje izdelke pridobil certifikat Art & Craft, leta 2014 pa nacionalno poklicno kvalifikacijo pletar/pletarka. Izdelke prodaja na domu, različnih sejemskih in ostalih prireditvah, svoje znanje pa posreduje na delavnicah in v pletarski šoli Rokodelskega centra Ribnica.

Foto: Tina Zajc, 2014. Jožica Indihar je doma iz Dobrepolja, kjer so v preteklosti skoraj pri vsaki hiši izdelovali zobotrebce. Sedaj živi v Žimaricah, kjer nadaljuje družinsko tradicijo izdelovanja zobotrebcev. Sama je začela izdelovati zobotrebce, ko je začela hoditi v šolo. Danes ji pri tem delu, ki poteka enako kot nekoč, pomaga mož, ki v gozdu poseka leskove palice in jih razreže na 6,5 cm dolge paličice ali 'krcličke'. Jožica jih z nožem in kladivom 'razčetrta' oz. razcepi na četrtine ali osmine, odvisno od njihove debeline. Olupi jim lubje in jih razcepi na tanjše ploščice, nato pa na paličice. Paličice s posebnim nožem 'krivčkom' ošili na obeh straneh, da nastane zobotrebec. Zobotrebce posuši in po 18 zobotrebcev z nitjo zveže v butarice, nato pa 'potakne' oz. doda še dva, da butarico učvrsti.Zobotrebce prodaja na domu in ribniškem sejmu suhe robe in lončarstva.

Foto: Tina Zajc, 2011. Jure Urbančič se z izdelovanjem spominkov ukvarja od leta 1965. Izdeluje miniaturne figure Ribničanov – krošnjarjev. Obrt je nasledil od očeta. Pri izdelavi tovrstnih spominkov se najprej loti rezanja lipovega lesa, ki ga nareže na primerne kvadre, nato pa iz njih oblikuje dele telesa figure. Iz usnja naredi čevlje, iz klobučevine klobuk ter sešije oblačila. Sam izdela tudi miniaturno krošnjo in košaro, v kateri Ribničan – krošnjar nosi žlice. Izdelke prodaja na domu in na sejmih.

 

Foto: Tina Zajc, 2014.

Rudolf Indihar je posodarsko obrt podedoval od svojega očeta, obrt pa je v družini že nekaj generacij. V mladosti je izdeloval klasične lesene posode (škafi, čebri, brente, kadi), več kot 25 let pa izdeluje miniature klasičnih posod, ki so v rabi kot lesene embalaže. Postopek izdelave se je od njegove mladosti moderniziral, sedaj pri svojem delu uporablja več električnih orodij. Kljub temu v postopku izdelave lesene posode ostaja bistveno ročno delo, predvsem sestavljanje posod iz več lesenih delov ali 'zgontov'. Vsakega mora odrezati na pravo širino in ga postružiti ali 'pofrezati', da se med seboj prilegajo. Nato jih zloži v stavnik ali model in jih med seboj zlepi. Potem obod posode pobrusi znotraj in zunaj in mu nadene dva obroča iz leskove vitre. Na koncu ureže utor za dno posode in ga vstavi.

 

 

 

 

 

Foto: Anja Jerin, 2014.
Foto: Tina Zajc, 2014.
Foto: Tea Lovšin, 2014.
Foto: Tina Zajc, 2014.
Foto: Tea Lovšin, 2014.
Foto: Tina Zajc, 2014.
Foto: Tina Zajc, 2014.
Foto: Tina Zajc, 2011.
Foto: Tina Zajc, 2014.