Domov » Trije novi vpisi v Register

Trije novi vpisi v Register

V Register žive dediščine, ki trenutno šteje 49 enot in 143 nosilcev nesnovne kulturne dediščine, so bile vpisane tri nove enote nesnovne kulturne dediščine - Pletarstvo, Izdelovanje ljubljanskih butar in Gančki majoš.

 

Foto: Matej Povše, 2014. 2-00047: Pletarstvo

Pletarstvo je izdelovanje predmetov s prepletanjem različnih, pretežno naravnih materialov, kot so šibje, vitre, slama in koruzno ličje. Razširjeno je kot domača, rokodelska, tudi dopolnilna in obrtna dejavnost z dolgo in bogato tradicijo.

 

Ob enoti Pletarstvo so bili evidentirani trije nosilci:

Foto: Mija Bokal, 2012. Franc Perko: Franc Perko se je pletenja košar naučil že v otroštvu od očeta, vendar se sam s pletarstvom aktivneje ukvarja zadnjih nekaj let. Plete le pozimi, za hobi.Košare plete iz leskovih vej, ki jih nabira v gozdu v okolici doma. Ob tem je pozoren, da je material, ki ga nabira pozimi, ko les miruje, starejši, da se lažje lupi. Sveže nabrane leskove palice obdela ročno z nožkom in jih ne kuha. Če materiala ne porabi takoj, si pripravi vitre, ki jih spravi v vrečko in v skrinjo, od koder pozneje jemlje toliko lesa,kolikor ga sproti potrebuje. Plete raznovrstne košare (korbe), koše (za na ramena), včasih oplete tudi kakšno steklenico. Največ izdeluje košare z lesenim dnom. Pri tem si najprej pripravi material, potem naredi podstavek (največkrat iz bukovine) in ročaj ter zakrivi kroga. Pri delu uporablja tudi lepilo. Viter ne barva, uporablja samo les v naravni barvi. Pazi tudi na to, da viter ne moči, ker bi takoj oksidirale in spremenile barvo. Franc Perko svoje znanje pletarstva v sodelovanju s Turističnim društvom Zagradec in Osnovno šolo Zagradec posreduje mlajšim generacijam na pletarskih delavnicah. V zadnjem času se s svojimi izdelki udeležuje tudi sejmov. Njegove izdelke kupujejo predvsem domačini, ki iščejo ideje za darila. Njegove košare so bile prepoznane kot zelo kakovostno izdelane.

Foto: Matej Povše, 2011. Tončka Jemec: Tončka Jemec se je izdelovanja najrazličnejših košar naučila od staršev. Njena mama, doma iz Šentjakoba pri Ljubljani, se je pletarskega znanja naučila od svojega očeta, njen oče, domačin  iz Petelinj, pa od svojih starejših bratov, ki so v začetku 20. stoletja obiskovali pletarsko šolo v Dolskem. Kot izučena pletarka v zimskem času zase in po naročilu ročno izdeluje košare iz enoletnih obeljenih vrbovih šib, ki jih nareže doma, nekaj materiala pa ji prinesejo tudi sosedje. Spomladi vrbove šibe nareže, jih olupi, posuši in sortira po debelini, na jesen ali poleti pa debele palice cepi na tri ali štiri dele, ki jih nato strojno obdela v vitre. Za pletenje košar mora vitre namočiti. V košare vpleta tudi pobarvane vitre (rožnato rdeče, zelene). Za izdelavo košare si najprej pripravi desko, kateri poreže vogale, z rezanjem vogalov umeri robove in pokonci postavi klinčke. Tako naredi 'ubod', na katerega nabije klinčke in jih z 'vitrco' popleta. Ko košaro poplete, jo zgoraj zarobi s celimi tanjšimi paličicami ali pa z malo širšim robom, ki ga povije z vitro in pribije. Nekatere košare imajo tudi pokrov, katerega zaradi prileganja umeri na koncu. Izdeluje košare, ki so v uporabi za nošenje jedil k blagoslovu za veliko noč, cekarje, košare za šivalni pribor, peharje za kruh, košarice za več namensko uporabo (npr. darila), najrazličnejše okraske in drugo. V zadnjih letih je Tončka Jemec manj aktivna pri prenašanju znanja na druge kot nekdaj, ko je na Podružnični osnovni šoli v Dolskem, na drugih okoliških šolah, v Slovenskem etnografskem muzeju, na lokalnih dogodkih in v društvih vodila pletarske delavnice. Zainteresirane je učila pletenja tudi na domu. Z njeno pomočjo se je pletarskega znanja priučilo nekaj ljudi, ki zdaj tudi sami ohranjajo in prenašajo to rokodelsko dejavnost. Za pleten cekar je Tončka Jemec leta 2000 prejela priznanje Obrtne zbornice Slovenija Zlata vitica, za svoje izdelke je prejela tudi certifikat Art&Craft.

Foto: Mojca Hauptman, 2014. Radovan Pajić: Radovan Pajić se s pletarstvom ukvarja že 30 let. Te dejavnosti se je naučil od tasta Janka Starešiniča iz Sečjega Sela pri Vinici, ki ga je navdušil za izdelovanje košar 'canj' iz leskovih šib, ki so v uporabi v Beli krajini. Material za pletenje košar, ki so lahko namenjene za pobiranje pridelkov in nošenje jedil k blagoslovu ob veliki noči, nabira na sončni legi v gozdu od oktobra do aprila, ko les miruje. Leskove palice zareže, da iz enega 'kola' dobi okrog 6 viter. Notranjo stran viter z nožem, imenovanim 'britva', obdela, zveže v kolobar ter da kuhati v vrelo vodo za približno eno uro, da se zunanja skorja olupi. Košare plete iz sveže olupljenih viter ali po nekaj dneh z navlaženimi vitrami. Iz preostalega materiala (srednji del lesa) izdela dva oboda (locna), ki ju poveže z dvema žebljičkoma, in rebra za košaro. Na mestu, kjer oboda povezuje žebljiček, začne plesti košaro v zvezdo, kamor na vsaki strani najprej vstavi po tri rebra, tem pa postopoma dodaja dodatna rebra. Pletenje košar, ki jih ne lakira, zaključi na dnu. Znanje pletenja košar Radovan Pajić prenaša na svoje sorodnike ter mlajše generacije, ki se udeležujejo tehničnega pouka v šoli s posebnim programom v Litiji. Občasno izvaja delavnice pletenja za upokojence, skavte in druge posameznike. Radovan Pajić je za svoje izdelke pridobil Znak kakovosti in certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija pri Obrtni zbornici Slovenije. V sodelovanju z Matjažem Biziljem je razvil nekaj novih izdelkov – košare z ravnim dnom.

Foto: Nena Židov, 2015. 2-00048: Izdelovanje ljubljanskih butar

Ljubljanske butare so cvetnonedeljske butare, ki jih izdelujejo v okolici Ljubljane in so prepoznavne po vpletenih raznobarvnih smrekovih oblancih.

 

 

Ob enoti Izdelovanje ljubljanskih butar je bil evidentiran en nosilec:

Foto: Nena Židov, 2015. Lokalna skupnost Orle: Po ustnem izročilu je bil čevljar Tone Vrečar z Orel prvi izdelovalec ljubljanskih butaric, ki so pozneje pomembno zaznamovale življenje mnogih družin v vasi. Zlasti med obema svetovnima vojnama so jih za prodajo na živilskem trgu v Ljubljani izdelovali na domačijah pri Cotmanu, Ušjaku, Kruharju, Petrcu, Trnovcu, po drugi svetovni vojni pa predvsem pri Grumovih, Mivškovih in Mihelnovih. Ob koncu 20. stoletja je začela izdelava za prodajo zamirati, znanje pa se je med starejšimi prebivalci ohranilo do danes in ti ga na delavnicah, ki pred cvetno nedeljo potekajo v gasilskem domu, prenašajo na mlajše. Leta 2003 so začeli vaščani po vzoru ljubljanskih butaric izdelovati tudi butaro velikanko z oblanci, prepognjenimi 'na mašnice'. Izdelovanje 'ljubljanske butare velikanke', ki že tradicionalno poteka na predvečer cvetne nedelje na dvorišču Gasilskega doma na Orlah, je hkrati tudi priložnost za druženje in povezovanje lokalne skupnosti. Pri predpripravi (nabiranju zelenja, barvanju oblancev, podiranju smreke), izdelavi (opletanju debla z zelenjem in oblanci) in tudi pri zahtevni postavitvi velikanke pred farno cerkvijo na Rudniku vedno sodeluje več generacij krajanov. Butarice, izdelane na Orlah in v sosednjih krajih, občasno razstavljajo v lokalni gostilni.

Foto: Jelka Pšajd, 2015. 2-00049: Gančki majoš

Gančki majoš je šega, ki jo ob pomoči sovaščanov vsako leto 30. aprila izvedejo mladi iz Gančanov, ki v tekočem letu dopolnijo 18 let. Po vasi nosijo smrekov vrh s papirnatim okrasjem in ga pritrdijo na mlaj, ki ga postavijo na nogometni stadion.

 

 

Ob enoti Gančki majoš je bil evidentiran en nosilec: Krajevna skupnost Gančani.

 

Foto: Matej Povše, 2014.
Foto: Mija Bokal, 2012.
Foto: Matej Povše, 2011.
Foto: Mojca Hauptman, 2014.
Foto: Nena Židov, 2015.
Foto: Nena Židov, 2015.
Foto: Jelka Pšajd, 2015.