Domov » Aktivnosti koordinatorja » V Register vpisana nova enota in evidentirani novi nosilci nesnovne kulturne dediščine

V Register vpisana nova enota in evidentirani novi nosilci nesnovne kulturne dediščine

Ministrstvo za kulturo je 2. oktobra 2018 na predlog Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine v Register nesnovne dediščine vpisal novo enoto Čebelarstvo. Tradicionalno čebelarstvo je kmetijska dejavnost gojenja čebel v gospodarske namene in preživljanje prostega časa. Slovenski čebelarji so razvili posebno znanje gradnje čebelnjakov ter oskrbovanja čebeljih družin in močno stanovsko organiziranost. Ob enoti je bil evidentiran en nosilec - Čebelarska zveza Slovenije kot krovna organizacija vseh slovenskih čebelarjev.

 

Panjske končnice na čebelnjaku. Foto: A. Jerin, 2018

 

 

 

 

 

 

 

Ob enoti Priprava prleških gibanic je bil evidentiran nov nosilec - Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih, ki je bilo ustanovljeno leta 2008; njegovi člani delujejo na različnih  kulturnih in izobraževalnih področjih, hkrati pa promovirajo Prlekijo kot atraktivno turistično destinacijo.
Od leta 2014 organizirajo ocenjevanje prleške gibanice v dveh kategorijah: tržni ponudniki in ljubitelji prleške gibanice. Za ohranjanje in prenašanje znanja priprave prleške gibanice zbirajo recepte (teren, knjige, svetovni splet) ter na območju Prlekije izvajajo kulinarične delavnice. Izvedli so že več okroglih miz na temo priprave prleške gibanice. Udeležujejo se raznih promocijskih dogodkov, kot so sejmi in festivali, ter organizirajo samostojne dogodke, na katerih ob prikazu priprave prleško gibanico ponujajo tudi obiskovalcem.

Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih. Foto: K. Dragović, 2016

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob enoti Izdelovanje papirnatih rož je bil evidentiran nov nosilec - Turistično društvo Krka, ki skrbi za turistično-kulturni razvoj in boljšo prepoznavnost kraja. V okviru društva deluje skupina Pridne krške roke, ki deluje že deseto leto. Danes skupina poleg drugih rokodelskih dejavnosti (kvačkanje, nakit) na svojih mesečnih delavnicah izdeluje cvetje iz krep papirja različnih barv in debelin. Pri delu članice uporabljajo žico različnih debelin, več vrst škarij in klešč ter palčke različnih debelin – od zobotrebcev do debelejših svinčnikov. Izdelujejo okoli 30 različnih vrst cvetlic, ki jim skušajo dati čim bolj naravno podobo. V aranžmaje poleg cvetja iz krep papirja vključujejo tudi naravne materiale. Svoje izdelke članice predstavljajo na raznih lokalnih prireditvah. Prvo razstavo so imele leta 2013 ob proslavi ob dnevu žena v Družbenem centru na Krki. Dvakrat so pripravile samostojno razstavo v Kulturnem domu v Ivančni Gorici, štirikrat pa so sodelovale na vseslovenski razstavi cvetja iz papirja na Vranskem; ob praznikih se predstavljajo tudi na lokalni tržnici v Ivančni Gorici. Svoje znanje izdelovanja cvetja iz krep papirja prenašajo na zainteresirane na rednih delavnicah, prav tako pa tudi na mlajše generacije, saj sodelujejo z Vrtcem na Krki in Osnovno šolo Stična, Podružnično šolo Krka.

Turistično društvo Krka. Foto: M. Borovnik, 2018

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob enoti Suhozidna gradnja pa so bili v Register evidentirani štirje novi nosilci.

Dušan Okoren je šolan zidar in gradbeni delovodja z velikim veseljem do kamenja, ki se mu je začel intenzivneje posvečati po letu 2005 kot samouk, tehnike gradnje pa se je učil tudi od Borisa Čoka in Mitje Kobala, s katerima že od začetka veliko sodeluje. Znan je po tem, da vse luknjice zamaši z drobnim kamenjem, zato je pri gradnji včasih počasnejši. Meni, da se suhozidne gradnje učiš celo življenje. Če se nekaj časa z njo ne ukvarjaš, se moraš vanjo ponovno vpeljati. Med sprehodi rad opazuje stare suhe zidove in občuduje njihove graditelje. Pravi, da je vsak zid drugačen. Njegov repertoar obsega samostoječe, podporne zidove in hiške. Meni, da je obnovil pribl. 300 m suhih zidov in 5 hišk. Je član konzorcija Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje in nosilec naziva tretje stopnje “izvedenec kraške suhozidne gradnje” tega konzorcija. Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na delavnicah, prireditvah in delovnih akcijah tako otrokom, študentom kot odraslim. Tako je npr. večkrat sodeloval na delavnicah učenja gradnje hišk za študente (leta 2011 v okviru projekta KRAS2011 v Trebčah, naslednje leto v okviru projekta Erasmus v Lipici) in odrasle (leta 2013 v okviru
Festivala žetve sivke v Ivanjem Gradu pri Komnu, leta 2014 v okviru projekta »Living Landscape« v Kosoveljah). Sodeloval je pri delavnicah popularizacije suhozidne gradnje po kraških krajevnih skupnostih (npr. 2016 Nasirc, 2017 Gradišče pri Divači in Gornje Vreme, 2018 Gornje Vreme in Prosek). V letu 2018 je sodeloval pri učenju gradnje suhega zidu kraških osnovnošolcev v okviru Kamentona Povir 2018.

Dušan Okoren. Foto: E. Belingar, 2014.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ivan Pavlin se je s kamnom srečal že v otroštvu v rojstnem Grgarju prek dedka kamnoseka in očeta, ki je bil zaposlen kot lomilec kamna v solkanskem kamnolomu ter obenem vešč gradnje na suho. Intenzivneje se je tehnike gradnje na suho začel učiti leta 2013 od Borisa Čoka, ki ga je ob očetu z razlago in zgledom uvedel predvsem v gradnjo zidov, od Vojka Ražma pa se je največ naučil o gradnji hišk, ki jih v njegovih domačih krajih ni. Sledilo je veliko prakse. Gradi podporne, samostoječe zidove in hiške. Pri gradnji je rad natančen. 5-centimetrske špranje so zanj prevelike. Najraje obnavlja stare
porušene suhozidne konstrukcije, saj ob novogradnjah ne občuti takega zadovoljstva kot pri pogledu na popravljene. Pohvali se lahko s sodelovanjem in/ali samostojnim popravilom 13 hišk ter pribl. 150 m zidov.
Je član konzorcija Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje in nosilec naziva tretje stopnje “izvedenec kraške suhozidne gradnje” tega konzorcija. Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na številnih delavnicah, prireditvah in delovnih akcijah otrokom in odraslim. Tako je npr. leta 2015 med drugimi učil obnove hiške skupino krajanov KS Svetega pri Komnu, članom RD Repentabor pomagal pri rušenju in rekonstrukciji kamnoseške hiške v kamnolomu Doline pri Vrhovljah ter
vaščanom KS Kazlje pri popravilu suhega zidu. Leta 2016 je tehniko predstavil posameznim članom RD Vrhe pri popravilu obcestnega zidu v Grižah, isto leto in leta 2017 pa je v gradnjo mejnega zidu z Borisom Čokom vpeljeval dutoveljske osnovnošolce. Kot član Društva univerze za tretje življenjsko obdobje Kras (UTŽO Kras) je še posebej aktiven pri predaji znanja tej ciljni skupini. Od leta 2014 v tem okviru vsako
leto sodeluje pri vodenju delavnic obnove hišk in zidov v Gorjanskem in okolici. Leta 2013 je opravil kamnoseški tečaj pri Jerneju Bortolatu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mitja Kobal se je kot kvalificiran zidar s kamnom prvič srečal leta 2002, ko je kot samouk z očetom začel obnovo pribl. 500 m podpornih in prostostoječih suhih zidov na svojem zemljišču. Ob  podiranju/razstavljanju je analiziral, kako so zgrajeni, nato pa preizkušal, kako postaviti kamne, da stojijo, oziroma kdaj ne. Z veliko prakse sta se z očetom v letu 2005 kot popolna samouka na istem zemljišču preizkusila še v postavitvi hiške. Gradi dvojne in enojne podporne suhe zidove, lahko tudi z vgradnjo stopnic, in hiške. Če ima za zidanje na voljo žagano kamenje iz kamnoloma, mu s kamnoseškim orodjem zbije živi rob in da naravnejši videz. Je član konzorcija Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje in nosilec naziva tretje stopnje “izvedenec kraške suhozidne gradnje” tega konzorcija. Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na številnih delavnicah, prireditvah in delovnih akcijah tako otrokom, študentom kot odraslim. Tako je npr. v letu 2011 z
očetom v okviru projekta »Suhozid KRAS 2011« v organizaciji Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani v Braniku vodil delavnico obnove mejnega zidu ter predstavil svoj način izvedbe podpornih zidov in hiške. Gradnjo pastirske hiške je odrasle učil leta 2013 v okviru Festivala žetve sivke v Ivanjem Gradu pri Komnu, v okviru projekta »Living Landscape« leta 2014 v Nabrežini in Kosoveljah pa gradnje podpornega zidu in hiške. Istega leta je pri Dolu Leskovec v Živem muzeju Krasa pri Sežani vodil delavnico obnove zidu v okviru projekta Kamen-most, naslednje leto v okviru istega projekta v Matavunu
delavnico gradnje prostostoječega zidu za študente, v Sežani pa je z Borisom Čokom demonstriral gradnjo pečke na prireditvi Kamen je zabaven. Osnovnošolskim otrokom je tehnike gradnje suhih zidov med drugim predstavil in demonstriral na vseslovenskem odprtju Dnevov evropske kulturne dediščine v Štanjelu leta 2016 in na maratonu v obnovi suhega zidu Kamenton Povir 2018. Zadnja leta se mu pri zidanju rad pridruži tudi sin. Mitja Kobal je obenem imetnik certifikata izdelkov umetnostne obrti za izdelke iz kamna. Pravi, da ko se enkrat kamnu zaobljubiš, je to za zmeraj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdravko Škrlj se je s suhozidno gradnjo srečal že v otroštvu v 50. letih 20. stoletja, ko je z očetom pred košnjo iz travnikov trebil kamenje in vzdrževal tamkajšnje mejne zidove okoli zemljišč. Deležen je bil očetove razlage dedkove tehnike in se sam uril s preizkušanjem. Po letu 1963 je nastopilo obdobje, ko se je to delo vsesplošno začelo opuščati. Suhe zidove je spet intenzivneje začel popravljati po letu 2000, ko so jih okoli parcel začeli popravljati s sovaščani v vasi Škoflje. Na pobudo nekdanjega direktorja
Parka Škocjanske jame od leta 2003 z Rudijem Bakom vsako leto brez premora sodeluje v akcijah popravila zidov v parku. Popravil je več kot 250 m mejnih suhih zidov, tako enostranskih kot obojestranskih. Na Škofeljskem so tudi tri hiške, ki so delo prejšnjih generacij, a jih njegova generacija ni nikoli popravljala. Je član konzorcija Partnerstvo za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje.
Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na številnih delovnih akcijah in delavnicah. Tako je npr. suhozidne gradnje učil odrasle v okviru projekta »Living Landscape« leta 2014 ter na posameznih popularizacijskih akcijah konzorcija po kraških krajevnih skupnostih. Že več let sodeluje z Osnovno šolo dr. Bogomirja Magajne Divača pri seznanjanju učencev s suhozidarsko tehniko. Suhozidno gradnjo je predstavljal tudi v okviru pogovora na Poletni muzejski noči v Parku Škocjanske jame leta 2018.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Register nesnovne dediščine je tako trenutno vpisanih 66 enot in 188 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.

Panjske končnice na čebelnjaku Antona Janše. Foto: A. Jerin, 2018
Sedež Čebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici. Foto: F. Šivic, 2004
Kulturno, turistično in izobraževalno društvo Kelih. Foto: K. Dragović, 2016
Turistično društvo Krka. Foto: M. Borovnik, 2018
Dušan Okoren. Foto: E. Belingar, 2014
Ivan Pavlin. Foto: D. Kranjc, 2016
Mitja Kobal. Foto: E. Belingar, 2016
Zdravko Škrlj. Foto: D. Krajnc, 2014